Svoboda in Odgovornost

Syndicate content
Libertarno politično gibanje.
Updated: 2 years 29 weeks ago

Peticija "Za privatizacijo"

Thu, 29/01/2015 - 05:00

V libertarskih krogih je nastala pobuda za podpisovanje peticije za privatizacijo.

Peticijo za privatizacijo: http://www.za-privatizacijo.org/ je do danes podpisalo 8.105 ljudi

Peticijo proti privatizaciji: http://www.mladina.si/peticije/ pa je podpisalo 12.611 ljudi.

Kljub temu, da je večina še vedno na strani zagovornikov državnosocialističnega modela, pa razmerje 60:40 govori, da ekonomsko osveščen del ni več v zanemarljiva manjšina, ampak postaja pomemben igralec na političnem igrišču. Peticijo so podprli mnogi znani ekonomisti in misleci liberalne politične usmeritve.

Lepa in odločna akcija organizatorjev je vredna občudovanja in pohvale.

Categories: Slovenija

Himna libertarianizma

Thu, 29/01/2015 - 05:00

Paul McCartney je bil v New Yorku na dan 11.9.2001. Ker ga je dogodek pretresel, je organiziral koncert za gasilce in policiste umrle v napadu. Za to priložnost je napisal pesem, ki na popolnoma libertarianski način definira svobodo. Gre za negativno definicijo svobode, ki svobodo razume kot privzeto in je ne podeljuje nobena avtoriteta, ampak je naravna in človeku dana z rojstvom; on pravi, da je dana od Boga. Svobode same ni potrebno upravičevati, upravičevati je potrebno posege v svobodo. Vedeli smo, da je Paul McCartney je glasbeni genij, nismo pa vedeli, da je naš kolega - libertarec.

This is my right, a right given by god
To live a free life, to live in freedom

We talkin' about freedom
Talkin' bout freedom
I will fight, for the right
To live in freedom

Anyone, who wants to take it away
Will have to answer, cause this is my right

We talkin' about freedom
Talkin' bout freedom
I will fight, for the right
To live in freedom, ah yeah, ... 
Categories: Slovenija

DEBATA: Socializem vs. Kapitalizem

Thu, 29/01/2015 - 05:00

Dijaška skupnost Maribor in društvo Svetilnik sta na II. gimnaziji Maribor organizirali debato "Socializem vs. Kapitalizem". Dogodek jo bil sestavljen iz dveh delov: najprej moderirana debata med štirimi govorci in nato vprašanja in komentarji iz občinstva.

Gregor Kašman in Eva Nikë Cvikl sta zagovarjala socializem, Jaka Šoba in Marko Žerjal pa kapitalizem. Prireditev je dobro vodil Egon Peršak.

Najprej so se govorci predstavili in povedali nekaj o sebi in svojih nazorih, nato so sledila vprašanja o svetovni krizi, privatizaciji, demokraciji in kapitalizmu. Izpostaviti je potrebno naslednje izjave:

Eva: Finančno krizo povzročil pohlep in nereguliran trg.

Ljudje so, kakršni so in nenehno iščejo načine kako povečati svoj užitek ali zmanjšati bolečino. Vse kulture prekomerni pohlep obsojajo in svoboden trg ga čisto dobro obvladuje. Pohlep je je bil in bo in ne more povzročati svetovnih kriz. Finančno krizo 2007 je povzročila država Amerika, ko je v strahu pred recesijo želela vzpodbuditi gospodarstvo in je v maniri socialistov želela na hitro čim več ljudi spraviti do tega, da bodo lastniki hiš. Tega se je lotil republikanski desničarski predsednik Gerorge Bush junior in za to namenil 440 milijard dolarjev. Načrt je klavrno propadel, film o poteku pa si lahko ogledate tukaj od 8:11 do 18:36.

 

Gregor: Skupno lastništvo učinkovitejše od zasebnega.

To ni res. Ljudje najbolj skrbno ravnajo s svojim osebnim premoženjem. S tujim manj. Takšni so ljudje in tu se ne da nič narediti. Obstaja izraz "tragedija skupnega", ki ga je najbolje v svojem eseju opisal Garrett Hardin. Skupno lastništvo je dosti bolj izpostavljeno uničenju od zasebnega. Rezultat so izropana svetovna morja, ki so v nikogaršnji lasti. Ko so v stanovanjskih blokih uvedli števce elektrike in vode v vsakem stanovanju, se je poraba zmanjšala za 20 %. Skupno lastništvo nikakor ni bolj učinkovito od zasebnega in na takšnih napačnih logičnih temeljih stoji socializem. Iz teh aksiomov izpeljuje napačne zaključke in ni čudno, da je v praksi socializem manj uspešen od kapitalizma. Morda je želel povedati, da je distribucija ustvarjenega od ustvarjalcev k neustvarjalcem lažja v skupnem lastništvu, kar pa je res, vendar če se ustvarja vedno manj, se mora distribuirati vedno več. Po drugi strani pa lahko zagovorniki skupnega lastništva svobodno združijo svojo lastnino s somišljeniki in dosegajo višje donose od zagovornikov zasebne lastnine.

Eva: Lastnina je tisto, kar ljudje potrebujejo.

Ljudje imajo različne potrebe in želje. Nemogoče je ločiti med željami in potrebami. Želje so tiste, ki generirajo potrebe. Ljudje mislijo da potrebujejo veliko različnih stvari v različnih količinah. Potrebe se tudi spreminjajo odvisno od časa. Če bi torej ljudje sami odločali, kaj potrebujejo, bi to nenehno terjali od okolice - od soljudi. To seveda ne bi šlo, saj so dobrine omejene, zato bi prihajalo do nenehnih konfliktov. Tak model niti teoretično ne bi mogel delovati. Če pa bi država odločala, kaj kdo potrebuje, bi najprej potrebovala ogromno objektivnih, nepodkupljivih in pametnih ljudi, ki bi vsakemu posamezniku strokovno določila njegove specifične potrebe in mu nato dodelila lastnino za njegove potrebe. Ker nihče ne more poznati okoliščin drugega posameznika in njegovih preteklih in bodočih potreb ali dejanj, je takšno delitev nemogoče izpeljati pošteno in pravično. Lastnina je tisto, kar so ljudje pridobili iz narave, ali v svobodnih prostovoljnih menjavah na svobodnem trgu. Tako definirana lastnina ni nobena tatvina je osnova za svobodo in trg.

profesor iz občinstva: Kapitalizem res deluje na nivoju majhnih podjetnikov, kot so pekarne, vendar pa Amerika nikoli ne bi mogla poslati rakete na luno, če ne bi bilo močne države. 

V času hladne vojne sta ZDA in SZ tekmovali v tem, katera država izdela večjo atomsko bombo in večjo raketo. To države res dobro delajo. Za vesoljske programe sta zapravili nepredstavaljive  količine denarja svojih državljanov od tega pa državljani niso imeli nič, razen topline v srcu, ko so videli raketo z državno zastavo na nebu. Največ so od tega imeli politiki, birokrati, pogodbena podjetja, ki so delala za NASO in za univerze. To je bila vreča brez dna v kateri so si stregle državne elite. Če bi ta denar pustili prebivalstvu, bi si ljudje kupili stvari, ki jih potrebujejo, zgradili hiše, si spočili, bili več časa z družino, se izobrazili, poskusili kaj novega, si uredili zobe in živeli srečnejše in mirnejše življenje. Nikoli ne bomo vedeli. Gre za tipično čaščenje totalitarne države in krajo davkov od prebivalstva. 

profesor iz občinstva: Mi kot država odločiti, kaj je tisto, kar bi lahko prodajali Američanom, da bomo potem od njih lahko kupovali iPad-e.

Ni verjetno, da bi država na volitvah izvolila vizionarja, ki bo s svojo idejo ali prebliskom genija uvidel, kaj je to, kar naj Slovenija proizvaja. Plansko gospodarstvo ne deluje in planerje je treba nemudoma odpustiti. Le neskončna množica podjetniških poskusov in padcev, naključij in sreče, privede do napredka, ki ga tke veliko malih uspehov in le redki so veliki.

Kljub razlikam v stališčih, je debata potekala kulturno, vljudno in bila na visokem nivoju.

Čestitamo.

Categories: Slovenija

Prosti trg in kapitalizem (3. načelo liberalizma)

Thu, 29/01/2015 - 05:00

Ko govorimo o prostem trgu, si veliko ljudi predstavlja le mednarodne korporacije, ogromne investicijske banke ali Wall Street. Te ustanove so tudi del trga, vendar libertarci pod pojmom prosti trg razumemo in zagovarjamo nekaj dosti bolj preprostega. Predstavljamo si družbo svobodnih ljudi, ki sami svobodno odločajo o svojem življenju, urejen sistem lastninskih pravic, kjer se ve, kaj je od koga. Tak sistem omogoča svobodno menjavo med ljudmi, ki menjujejo stvari, ki jim pomenijo manj za stvari, ki jim pomenijo več. S tem sta obe strani na boljšem kot pred menjavo. Sicer obstaja tudi drug način, kako priti do stvari, ki jih želimo, to je s krajo, prevaro, lahko dobimo koga drugega, ki ukrade za nas. Vendar v tržni menjavi gre za to, da se prostovoljno in brez prisile odločimo za menjavo, ki lahko osreči obe strani. Ta preprosti sistem menjav je temelj ekonomije, ki nas naredi bogatejše, srečnejše in bolj zdrave. To je tisto, kar libertarci razumemo kot prosti trg.

Categories: Slovenija

Intervju z Burgerjem

Thu, 29/01/2015 - 05:00

Dober intervju z Anžetom Burgerjem, se splača prebrat: 

http://www.portalplus.si/512/burger/

http://www.portalplus.si/535/drugi-del-intervjuja-z-anzetom-burgerjem/

 

P.S. Šušteršič ni imel slabe ekipe njega dni, škoda, da so ga lustrirali...

Categories: Slovenija

Pravica do zasebne lastnine (2. načelo liberalizma)

Thu, 22/01/2015 - 13:00

Ali je moralno in opravičljivo lastništvo nad naravo? Je etično in moralno, da si nekdo lasti naravni vir, kot je zrak, voda, zemlja, nafta, les, zlato? Je pravično, da imajo nekateri velika rodovitna polja in lepe gozdove, drugi pa nimajo ničesar in živijo v barakarskem naselju na državnem ozemlju?

Nasprotniki trdijo, da so naravni viri skupno dobro in jih je treba pravično razdeliti, da morajo uporabniki teh virov plačevati nadomestilo celemu človeštvu, ker so porabili skupni vir in ostalim s tem preprečili, da bi dobili svoj delež. Po tej teoriji ljudje ne bi bili pravi lastniki svojih zemljišč, saj bi za to nenehno morali plačevati. Paradoks pa nastopi, da so takšni plačniki nadomestila tudi sami upravičeni do nadomestila od ostalih lastnikov. Nekdo je lastnik naftnega vrelca in mora za to plačevati odškodnino družbi. Drug ima izvir pitne vode. Morda bi ta dva lahko izvedla poravnavo in si medsebojno ne ne bi ničesar plačala, kaj pa ostali? Takšno knjigovodstvo bi bilo zelo komplicirano, polno presoj o višini nadomestil. Vsaka ulovljena riba bi morala biti plačana skupnosti, vsako zrno zlata bi moralo biti plačano skupnosti - vsi bi nenehno dobivali rento od vseh. Verjetno bi si marsikdo izračunal, da se mu splača premoženje prodati in živeti od prihodkov, ki bi jih prinašale te vrste lastninske pravice. Nad vsem bi pa bdela velika, močna, poštena in sposobna država in sicer bi morala to biti nadnacionalna, globalna država, ker bi lahko prišlo do hudih sporov med različnimi državami. Iz opisanega je razvidno, da to nima nobenega smisla.

Ljudje so lahko lastniki zemljišč, naravnih virov v zemlji in zraka nad zemljo. John Locke je leta 1700 zapisal, da je zemlja last tistega, ki je svoje delo pomešal z naravo: če je zemljišče ali naravni vir očistil, prekopal, ogradil, ali do njega zgradil cesto. Predpostavil je tudi, da se mora z naravnimi viri ravnati skrbno in jih ne uničevati in da je treba tudi drugim pustiti, česar sami ne potrebujemo. Takšna definicija osebne lastnine nad naravnimi viri je danes malo naivna in nedosledna, saj ne razloži, koliko mora pustiti drugim in koliko pomešati svojega dela. Prav tako je danes na zemlji desetkrat več ljudi kot v njegovem času. Lastnina nad naravnimi viri je zgodovinsko dejstvo in nimamo razloga, kljub posameznim primerom kriminala, sumiti, da je večina lastništva pridobljena pošteno, z delom ali poštenim plačilom. Kdor bi danes predlagal, da se vsi naravni viri zaplenijo in se še enkrat pravično razdelijo, bi storil dosti več krivic, kot jih vidimo danes, ko je premoženje sicer zelo neenakomerno in morda celo nepravično porazdeljeno. Takšna podržavljenja in agrarne reforme so se dogajale ob vseh revolucijah, vendar so povzročile nove krivice in bedo med prebivalstvom.

Sredstva v skupni lasti se bolj neekonomično izkoriščajo, kot tista v zasebni lasti. Kriva je narava človeka, ki je, kakršna pač je. Primer takšnega vedenja so morja v lasti vsega človeštva. Če rib ne polovimo mi, jih bo nekdo drug, zato je treba pohiteti in naloviti kolikor je mogoče. Rezultat so izropana morja. Enak problem je z čredami nosorogov in slonov in bizonov, ki so, ker niso bili last nikogar, danes skoraj iztrebljeni. Morja in gozdovi v skupni lasti so tudi polna odlagališč odpadkov, kar je še en vidik "tragedije skupnega".

Sloveniji je 25 odstotkov ozemlja v lasti države. Država je lastnica gozdov, vode, rud, divjadi, vsega. Ljudje morajo plačevati koncesije, če na svojih parcelah črpajo vodo. Ljudje morajo plačevati državi davek za zemljo, gozdove, vinograde, sadovnjake. Plačevati bi morali celo za zgradbe, nadomestilo za stavbna zemljišča, ali pa davek na napremičnine.

Bolje bi bilo, da bi država na dražbi prodala vsak košček zemlje in morja. Edina skupna lastnina bi zaradi dolgotrajnega prehoda v popolno družbo svobode - anarho kapitalizem lahko ostale ceste. Na lastninjenje obstoječih občinskih in državnih cest družba še ni pripravljena. Avtoceste pa bo država v kratkem prodala, kar je lep dokaz, da so tudi privatne ceste mogoče.

Skupno lastništvo nad morjem ali gozdovi ali nad naravnimi bogastvi povzroča tudi najhujšo tragedijo in nesrečo za prebivalstvo, vojno. Piranski zaliv, ki je predmet spora med Hrvaško in Slovenijo si lastijo vsi prebivalci Slovenije in vsi prebivalci Hrvaške. Kolektivno lastništvo ne prinaša skoraj nobenih konkretnih koristi, povzroči pa lahko veliko škodo z medsebojnim bombardiranjem dveh držav. Bolje bi bilo, če bi bil Piranski zaliv v lasti enega ali več zasebnih lastnikov, ki bi z premoženjem razpolagali po svoji presoji in poskušalo dosegati dobiček tako, da bi stregli željam drugih ljudi na trgu. Nekdo iz Prekmurja, ki ni nikoli namočil prsta v "slovensko" morje in ga to sploh ne zanima, ne rabi biti vpleten v meddržavni spor. Nepredstavljivo je, da bi revni prebivalci Slovenije lahko šli v vojno zaradi lastništva na primer Triglavskega narodnega parka od katerega sami nimajo nobene ekonomske koristi.

Institut privatne lastnine je nujno potreben za svobodni trg in služi tudi kot obramba pred pomanjkanjem in je za ljudi motiv in vzpodbuda za trdo delo in preudarnosti. Družbeno pravična so lahko samo pravila igre ne pa rezultat - razporeditev lastnine. Kljub velikim razlikam v bogastvu je že sama pravica do osebne lastnine pogoj za nastanek te lastnine.

Categories: Slovenija

Svoboda kot odsotnost prisile (1. načelo liberalizma)

Wed, 21/01/2015 - 13:00

Prvo in najpomembnejše vprašanje pri razumevanju libertarizma je vprašanje svobode. Kaj je svoboda? Odgovorov na to vprašanje je veliko, nekateri so globoko filozofski, drugi so bolj pesniški in služijo umetniškemu izražanju.

Zakaj je to pomembno? Pomembno je zato, ker iz načina na katerega razumejo svobodo, ljudje ustvarjajo družbo in njeno ureditev. Če so v stari Grčiji razumeli, da je dobro, da so nekateri svobodni in drugi ne, so svobodo definirali tako, da so upravičili lastništvo sužnjev. Svobodo so definirali kot stanje, ko delamo to kar je dobro. Danes starogrško razumevanje svobode ni več v veljavi. Na srečo.

Pojem svobode se razlaga na mnogo različnih načinov in veliko jih je popolnoma napačnih. Od tega, da je svoboda stanje velike in popolne sreče, do tega, da je svoboda tudi stanje velike nesreče, ko nimamo več ničesar izgubiti. Nekateri celo pravijo, da smo svobodni, ko živimo v skladu z zakonom in delamo to, kar je prav. Nekateri mislijo, da je svoboda dostojno življenje in solidarnost. Nekateri, da je svoboda odsotnost skrbi in pomanjkanja, da imamo možnost izbire. Nekateri teoretiki celo trdijo, da je svoboda le stanje duha in da je lahko človek svoboden celo v koncentracijskem taborišču.

Obstaja tudi svoboda govora, svoboda tiska, svoboda združevanja, politična svoboda ali ekonomska svoboda. Obstaja celo negativna in pozitivna svoboda. Nekateri povezujejo svobodo z možnostjo izbire. Nekateri povezujejo in pogojujejo svobodo s pravičnostjo. Nesmislov je veliko, zmeda v razumevanju svobode je popolna, in vendar je veliko filozofov in teoretikov svobode enotnih, da bi minimalna in doslej najboljša definicija svobode lahko bila naslednja:

Svoboda je samo odsotnost prisile v odnosih med ljudmi. Svoboda je delovanje po lastni volji in presoji in ne po volji ali prisili koga drugega.

Reven delavec v tovarni, ki sicer dela v groznih pogojih, je svoboden v primerjavi s sužnjem, ki sicer živi v dobrih pogojih, vendar je v vseh pogledih last gospodarja in ga ta lahko kadarkoli ubije ali prisili delati karkoli. Revna prostitutka, ki prostovoljno nudi spolne storitve, je bolj svobodna od bogate žene, ki jo je družina prodala v suženjski zakon z bogatim soprogom. Le če ni nasilja ali grožnje nasilja, lahko govorimo o svobodi.

Če kdo nima možnosti izbire, to še ne pomeni, da ni svoboden. Mati z majhnimi otroki sicer ne more odpotovati na počitnice in zapustiti otroke, vendar nad njo nihče ne izvaja prisile - je svobodna. Kmet z živino v hlevu tudi ne more odpotovati, vendar je zaradi odsotnosti prisile drugih ljudi, še vedno svoboden.

Velike naravne nesreče, potresi, poplave, suše in epidemije prizadenejo ljudem nepopisno trpljenje, vendar to ne vpliva na njihovo svobodo. Pomanjkanje sicer omejuje njihove možnosti izbire, vendar so kljub temu svobodni, saj niso žrtve nasilja drugih ljudi.

Svoboda tudi ne pomeni, da lahko počnemo vse, kar nas je volja. Naša svoboda je omejena tudi s svobodo drugih. Po principu recipročnosti ne smemo drugim storiti, česar drugi ne smejo storiti nam. Ljudje smejo medsebojno delovati izključno na osnovi nenasilne - svobodne menjave blaga in storitev.

Vsi ljudje so svobodni po naravi. Nihče ni rojen nesvoboden ali bolj svoboden od drugih. Svobode nihče ne podeljuje, ampak je pridobljena z rojstvom. V zgodovini so ljudje, če so bili rojeni kot sužnji, morali celo življenje živeti kot sužnji. Njihovo življenje, delo in lastnina so bili last njihovih gospodarjev. Šele z dekretom vladarjev ali gospodarjev so sužnji lahko postali svobodni. To je primer, ko se svoboda podeli in ni privzeta že z rojstvom.

Zgodovina je polna suženjstva in nasilja. Kastni sistemi v Indiji so delili ljudi na tiste, ki smejo piti čisto vodo in na tiste, ki ne smejo. V antični Grčiji so imeli 400 tisoč sužnjev in samo 40 tisoč svobodnih državljanov. Šparta je primer svobodne države in nesvobodnih ljudi. Suženjstvo Afričanov v Ameriki je žalosten primer nesvobode in nasilja. Egipčanske piramide so zgradili sužnji.

Najhujši primeri dokumentiranega nasilja v zgodovini pa so naslednji:

  • 1 milijon, Ruanda, 1994: Pripadniki plemena Hutu so pobili Tutsije.

  • 1.6 milijona, Kambodža, 1970: Rdeči Kmeri so želji po komunistični preobrazbi ukinili denar, ukinili državo in celotno prebivalstvo nagnali na podeželje.

  • 2 milijona, Turčija, 1915: Enver Paša je med ustanavljanjem države na pohod smrti izgnal veliko Armencev, Grke pa pobil.

  • 5 milijonov, Kitajska, 1940: Japonski kralj Tojo je med 2. svetovno vojno kriv poboja prebivalcev v Aziji.

  • 8 milijonov, Kongo, 1909: Belgijski kralj Leopold je Kongo uporabil kot kolonijo in uvedel prisilno delo, poboje in pohabljanja.

  • 15 milijonov, Evropa, 1939: Hitler je organiziral razlastitev in holokavst Židov in drugih narodov.

  • 25 milijonov, Rusija, 1950: Stalin je prebivalcem Ukrajine leta 1950 pobral ves pridelek in jih s tem 5 milijonov obsodili na smrt. V delovnih taboriščih in v likvidacijah je skupaj umrlo 25 milijonov ljudi.

  • 60 milijonov, Kitajska 1950: Mao Ze Dong je leta uvedel obvezno pridelavo železa na podeželju, kar je skupaj z ostalimi komunističnimi eksperimenti in čistkami povzročilo smrt 60 milijonov ljudi.

To je žalostna lestvica smrti in nasilja le v 20. stoletju. Ocena za celo zgodovino in cel svet bi bila, da je v nasilju umrlo od 100 do 200 milijonov ljudi. Gre za odvzeme lastnine, prisilno delo, pregone ali pa direktne poboje. Značilno za vse naštete primere je tudi popolna vpletenost države in da je nasilje potekalo pod okriljem zakonov. Iz tega je razvidno, da zakon ne zagotavlja svobode, ampak lahko predstavlja samo krinko za nasilje. Nasilje je lahko celo samo sredstvo za doseganje zakonitosti. Zakon, ki bi moral varovati svobodo postane svoje nasprotje in začne slediti nasprotnemu cilju in začne služiti in zahtevati tiranijo in zločin.

Če upoštevamo statistično število umorov 1 na 10 tisoč prebivalcev na leto, in da je imel svet v 20 stoletju okrog 4 milijarde ljudi, bi izračun za 20 stoletje predvidel smrt 4 milijonov ljudi. To je le 2,5% tega, kar je povzročilo zakonito in državno nasilje. Iz takega izračuna sklepamo, da je državno nasilje 40 krat hujše od nasilja med ljudmi samimi.

Totalitarni sistemi se požvižgajo na svobodo. Med antičnimi filozofi ne najdemo opisov svobode. Njihova kultura je slonela na suženjstvu. Enako velja za velike egiptovske civilizacije. Prvi veliki dokument o svobodi posameznika bi bila Magna Carta leta 1200, ki je zagotavljala svobodo nekaterim prebivalcem Anglije v njihovih lastnih domovanjih. Naslednji teoretiki svobode, ki pa so morali najprej dokazovati pravico do svobode, so bili abolicionisti kot William Wilberforce v Angliji leta 1700 in John Locke na Škotskem. V njegovi Razpravah o vladanju 1700 je porabil polovico besedila, da je dokazal, da so ljudje svobodni in da morajo to upoštevati tudi oblasti.

Po mnenju Ayn Rand je Amerika prva moralna država v zgodovini, saj je prva v ustavo zapisala: "Vsi ljudje so rojeni enaki in imajo pravico do življenja, svobode in do iskanja sreče." In vendar danes Amerika in vse moderne države brez pomisleka uporabljajo silo pri tem, ko ljudem prepovedujejo početi veliko stvari, ki nikomur ne škodijo, plenijo velik del tega kar ustvarijo, jih silijo v delovanja, s katerim se ne strinjajo.

Današnje prebivalstvo Slovenije in drugih podobnih evropskih držav ni svobodno. Država nad ljudmi nenehno izvaja prisilo. Ima možnosti uporabe fizične sile na ljudmi in jo tudi uporablja. Če ne plačajo davkov, pridejo državni organi in izvršijo voljo države.

Pri tem ne govorimo o tem, da nas aretirajo ali odvedejo na zaslišanje, če se v soseski zgodi kriminalno dejanje. To bi bilo legitimno, saj je minimalna država ohranjanje svobode vseh državljanov in bi bilo soglasje o takšnih postopkih lahko doseči.

Ne. Država nas sili v obvezno pokojninsko varčevanje v državnem skladu, za katerega recimo mislimo, da bo do takrat, ko ga bomo sami potrebovali že propadel. Ni pomembno, ali bo res propadel ali ne, že brez tega je moralno neopravičljiva takšna prisila, saj s tem, ko nismo sami pokojninsko zavarovani pri državi, s tem ne kršimo svobode kogarkoli drugega.

Predpostavimo na smrt bolnega delavca, ki bo v nekaj mesecih umrl, a vendar je zanj zakonsko obvezno, da varčuje za pokojnino, ki je nikoli ne bo videl. Ljudje imajo svoje načrte v življenju in okoliščine, ko bi nujno potrebovali vsak kovanec za rešitev svoje situacije, in vendar mora plačevati eno petino za pokojnino čez štirideset let.

Podoben primer velja tudi za obvezno državno zdravstveno zavarovanje. Če kdo misli, da lahko svoje zdravstvene probleme rešuje po svoji presoji, se ga tudi ne sme prisiliti v obvezne zavarovalniške sheme in zdravljenje v državnih bolnišnicah. S svojo boleznijo ne bo kršil svobode svojih sodržavljanov.

Moderna država krši svobodo ljudi, saj jim na silo pobere okrog polovico vsega, kar ustvarijo in jih sili v dejanja s katerimi se ne strinjajo.

V ne tako davni preteklosti je država ljudi celo vpoklicala v vojsko in jih poslala v vojno. To se lahko zelo hitro spet vrne, saj če država pobira davke, lahko tudi ljudi.

Libertarijanci mislimo, da je treba omejiti pristojnosti države na osnovne naloge ohranjanja svobode kot nenasilja, ostale naloge pa preprosto ukiniti. Zakaj je to pomembno? Svoboda in svobodno delovanje ljudi je razen tega, da je moralno, tudi največji motor napredka in miru v svetu. Najbogatejše in najbolj uspešne države so tiste, ki so upoštevale takšno razumevanje svobode. Totalitarne države, ki so kontrolirale življenja svojih ljudi so revne in niso lokacije, kamor se izseljujejo svobode in napredka željni emigranti.

Res je, da imajo vse moderne države preobsežen vpliv na življenja svojih ljudi, ne samo Slovenija. Vse jih silijo v pokojninske in zdravstvene sisteme, silijo jih v izobraževalne sisteme, od njih pobirajo davke za veliko stvari, ki jih ne potrebujejo in se z njimi ne strinjajo, vendar so vse te zahodne države postale bogate takrat, ko so omogočale svobodo.

Včasih ni bilo obveznih pokojnin, zdravljenja, izobraževanja, dovoljenj. Ljudje so lahko in tudi so, ker so morali, delali v težkih pogojih in brez minimalnih plač. Okoljski standardi so bili nižji kot danes, varstvo pri delu je bilo minimalno. Danes pa vsako podjetje potrebuje notranjega inženirja za varstvo pri delu, zunanjega za ocene tveganja in kup dovoljenj in certifikatov. Uvoz tuje delovne sile je zakonsko otežen, konkurenca je nezaželena. Vse je pod kontrole, vsi so srečni, le novih delovnih mest in gospodarske rasti ni nobene.

Danes bogate države so na vse to pozabile in uvedle nesvobodo in socialno državo, ki pa neminovno privede do prisile in nesvobode. Zato bodo moderne države kmalu v težavah. Morda je možno vzdrževati bogastvo z uporabo prisile, gospodarske rasti pa ni mogoče doseči. Gospodarska rast v zahodnem svetu se je ustavila in se giblje okoli ničle, državni dolgovi pa naraščajo. Evropa in zahodne države so brez gospodarske rasti. Grčija, Portugalska, Španija, Italija, Francija, Japonska, Amerika, vse te države bodo zapravile svoje bogastvo in rast, ker so pozabile kako pomembna je svoboda.

Categories: Slovenija

10 načel liberalizma

Wed, 17/12/2014 - 13:00

Liberalizem kot filozofija, svetovni nazor in politična usmeritev se v različnih državah sveta različno imenuje, saj so idejo v preteklosti večkrat prilagajali političnim potrebam. Trenutno najbolj pogost je ameriški izraz – libertarianizem ali klasični liberalizem. V Sloveniji ga imenujejo – libertarstvo, lepo pa zveni tudi – svobódarstvo.

Izraz „liberty“ ali „liberal“ uporablja veliko političnih strank, pri tem pa idejo svobode razumejo čisto po svoje in jo radi mešajo z nacionalnim vprašanjem, socializmom ali s konservativnostjo, kar pa ni bistvo liberalizma. 

Bistvo klasičnega liberalizma je razumevanje svobode kot odsotnost nasilja in zavzemanje za minimalno državo. Iz teh predpostavk izhajajo pogledi na vsa ostala družbena vprašanja. Liberalizem kot minarhizem se v svoji radikalni verziji zelo približa anarhizmu ali anarho-kapitalizmu. Ker so liberalci precej načitani ljudje, imajo celo med seboj zelo različne poglede na družbena vprašanja, zato ni čudno, da so tudi politične stranke zelo različno orientirane.

Liberalizem je intelektualno precej zahtevna politična usmeritev, saj je potrebno razumeti nekaj filozofskih, moralnih in ekonomskih načel, kar pri drugih političnih usmeritvah ni tako potrebno. Liberalna gibanja po svetu so v razcvetu in internet je poln spletnih mest, ki ponujajo obilico gradiva in celo sistematično izobraževanje in seznanjanje z liberalizmom.

Če bi morali bistvo liberalizma povzeti v desetih točkah kot deset Božjih zapovedi, bi ga poenostavljeno lahko razložili z desetimi načeli:

  1. Svoboda kot odsotnost prisile

  2. Pravica do osebne lastnine

  3. Prosti trg in kapitalizem

  4. Spontani red

  5. Minimalna država in omejena oblast

  6. Pomanjkanje in revščina kot osnovno stanje

  7. Minimalna plača in druge ekonomske zmote

  8. Konstruktivna destrukcija

  9. Intelektualna lastnina

  10. Svoboda je v korelaciji z blagostanjem in bogastvom

V nadaljevanju bomo vsako od točk podrobneje opisali. Pri tem pa se bomo večinoma povzemali teoretike liberalizma, kot so: John Locke, Adam Smith, Frederic Bastiat, Ludwig Von Mises, Friedrich Von Hayek, Milton Friedman. Murray Rothbard, Ayn Rand in še koga.  

Categories: Slovenija

Podpredsednica ALDE o Sloveniji

Sat, 22/11/2014 - 13:00

Morda bi bilo zanimivo prebrati, kaj o slovenskih razmerah meni ena izmed podpredsednic ALDE, izkušena političarka z Nizozemske, Lousewies van der Laan, ki trenutno živi v Ljubljani.

A new ambition for Slovenia

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Na isti spletni strani sicer obstaja tudi malce starejši in daljši audio posnetek intervjuja z gospo:

I don’t believe in complaining



Za kompletno informacijo še malo daljši lanskoletni intervju v Delu:

Slovenska politika je kot danska serija Oblast

Categories: Slovenija

Javne glasbene šole

Sat, 22/11/2014 - 13:00

V današnjem Večeru je prispevek o tem, da minister za finance v okviru paketa varčevalnih ukrepov razmišlja o ukinitvi državnega financiranja glasbenega izobraževanja. Gre za 40 milijonov € letno. Članek je poln ogorčenja in kritičnih mnenj ljudi, ki pa so vsi zaposleni v javnem glasbenem izobraževanju. Njihovi argumenti proti ukinitvi sofinanciranja so naslednji:

Država se želi polastiti teh 40 milijonov, ki jih trenutno ima glasbeno šolstvo. (!?) Država želi varčevati na račun glasbenega šolstva. (!?) V glasbenem šolstvu je zaposlenih veliko pedagogov, ki bi izgubili službo. (!?) Revnejši si ne bodo več mogli privoščiti glasbenega izobraževanja. (!?)

Resnica pa je, da si je glasbeno šolstvo s pomočjo države pod grožnjo sile prilastilo davke prebivalstva. Teh 40 milijonov predstavlja za povprečno štiričlansko družino 100 € na leto. Trenutno le 15 % otrok hodi v glasbene šole. Opisani primer je tudi tipična "public choice" situacija, ko manjšina dosega velike finančne ugodnosti, s tem da jim večina plačuje manjše zneske. Lobistična skupina je pripravljena obrniti nebo in zemljo, da ohrani svoje privilegije, večina pa zaradi majhnega stroška ni pripravljena na obrambo. Da glasbeni pedagogi sedaj kažejo na državo, da želi nekaj vzeti njim, je nesramna manipulacija, ki žali ljudi in osnovno logiko.

Trenutni znesek 100 € na leto na družino res ni visok znesek, vendar gre za moralno in načelno vprašanje - vprašanje principa, da so ljudje svobodni in smejo svobodno razpolagati s tem, kar ustvarijo. Če jih glasba na zanima, bi jih v svobodnem sistemu lahko namenila za stvari, ki jih nujno potrebuje ali želi. Ob tem pa je treba povedati, da je državo zajahalo veliko interesnih skupin, ki danes združeno ljudem pobere že polovico vsega kar ustvarijo.

Najbolj pokvarjen pa je argument, da si revnejši ne bodo mogli privoščiti glasbene šole - že sedaj si je ne morejo. Nekateri starši delajo od jutra do večera, nimajo ne časa ne sredstev, da bi svoje otroke vozili v glasbene šole, kupovali instrumente in še plačevali 80 € mesečne šolnine za dva otroka. Imajo pa državljansko davkoplačevalsko dolžnost, da plačajo teh 100 € davkov na leto, ki gredo za državno glasbeno izobraževanje premožnejših.

Tako je to, ko država želi pomagati revnim, profitirajo bogati. Ko želi kaznovati bogate pa jo skupijo revni. Sklicevanje na socialo je velikokrat samo krinka pod katero lobistične skupine ropajo prebivalstvo. Tudi v tem primeru vidimo, da bi neoliberalizem in svoboda pomagala revnim, socializem pa premožnim. 

Seveda je treba financiranje glasbenega izobraževanja z davki takoj prekiniti.

Categories: Slovenija

Svetilnik

Tue, 11/11/2014 - 13:00

Svetilnik je slovensko društvo za promocijo svobode - libertarne verzije. Na njihovi spletni strani je veliko zanimivega gradiva, ki ga lahko priporočamo vsakemu pravemu libertarcu. Organizira tudi dogodke po slovenskih mestih na katerih libertarci malo poklepetajo. Društvo organizira piknike, ki so obogateni s predavanji in vedno zanimivo razpravo. Včasih pridejo tudi Janez Šušteršič, Anže Burger in Žiga Turk, Rok Novak.

Vsako leto organizira tudi enotedenski seminar, katerega se udeleži nekaj deset slušateljev iz celega sveta. Pridejo mladi iz Indije, Pakistana, Turčije, Mehike, Srbije, Makedonije, Belorusije, Poljske, Bolgarije in mnogih drugih. Najboljši pa so predavatelji, saj prihajajo predavati svetovno znani libertarci, kot so Top Palmer, Dan Mitchell. 

Motor Svetilnika je predsednica dr. Tanja Štumberger Porčnik. Njen prispevek pri širjenju idej svobode po svetu in predvsem v Sloveniji je neprecenljiv.

Categories: Slovenija

Odvetniki

Thu, 30/10/2014 - 16:00

Tudi odvetniki so pred sto leti opazili, da je prosti trg precej naporen, ker je treba nenehno streči potrebam in željam strank, saj so one tiste, ki morajo biti zadovoljne, na koncu pa je tudi plačilo odvisno od uspeha in zadovoljstva strank. Ker torej trg in konkurenca služita strankam in potrošnikom bolj kakor ponudnikom storitev, se ponudniki želijo nekako povezati z državo in sprejeti zakone, ki bi jim olajšali življenje. Naloga teh zakonov je, da zmanjšajo konkurenco in otežijo prihod novih ponudnikov na trg, drugi ukrep pa je kartelni dogovor o cenah.

Monopolisti ljudem pripovedujejo pravljico, da regulacija in zakonodaja ščitita stranko - potrošnika, ki potem ve, kaj za denar dobi, da se zagotavlja neka kvaliteta in da zakonodaja varuje potrošnike pred previsokimi cenami. Resnica pa je ravno obratna. Vsak ceh se požvižga na potrošnike, ampak brezobzirno skrbi samo za interese svojih članov.

Zato so odvetniki po vzoru arhitektov, inženirjev, notarjev, zdravnikov, ravnateljev in še koga, organizirali Odvetniško Zbornico Slovenije (OZS), sprejeli zakon o odvetništvu in omejili konkurenco s tem, da so uvedli imenik odvetnikov, kar je vrsta licence, in se dogovorili o cenah svojih storitev - Odvetniška tarifa. V njej je določeno, koliko točk predstavlja posamezen postopek in potem občasno samo spremenijo vrednost točke. Trenutno je točka 0,65 €.

Cene so enake, odvetniki se jih morajo držati. Mladi odvetnik ne more odpreti pisarne in začeti z delom, ampak mora za mali denar garati pod okriljem odvetniške pisarne, ki jo vodi nekdo z licenco. Ta samo podpisuje papirje in lahko igra golf in srečno živi od monopola. V zgodbo smo torej uspeli vključiti tudi izkoriščanje človeka brez licence po človeku z licenco. Vse to socialisti pripisujejo kapitalizmu in korporacijam, dogaja pa se jim pred nosom in pod okriljem države.

Pravosodje, ki skrbi za izvajanje dogovorov in preprečevanje nasilja, je temelj svobodne družbe. Preprečevanje pravic do dela, monopoli, karteli vse to je omejevanje svobode in torej nasilje. Če torej vse to počnejo odvetniki vsakodnevno pred očmi sodnikov, to pomeni, da oboji ne razumejo dobro bistva svobode in da je pravosodje kot temelj svobodne družbe nezanesljivo. Smo v resnih težavah.

Categories: Slovenija

Zakaj so liberalci idioti

Sun, 19/10/2014 - 16:00

Gospod v filmu navaja naslednje argumente:

1. Trg ne deluje, ker so ljudje neumni. So lene, zabite nevedne opice,.... gledajo TV, seksajo in ne raziskujejo trga, preden kaj kupijo, zato potrebujemo vlado in regulacijo.

2. BP vliva nafto v morje. S tem ustvarjajo dobiček in trg tega ne preprečuje.

3. Ljudje so pohlepne barabe, potrebujemo vlado, da brani ljudi pred njimi samimi, da se ne pobijejo.

4. Korporacije podkupujejo vlado, ker imamo premalo regulacije. Potrebujemo še več regulacije in kontrole, da ne pride do podkupovanja.

5. Vlada ni hudobna. Vsaka država na svetu ima vlado.

6. Kaj je z revnimi? Nimajo za šolo, za zdravljenje. Libertarci pravijo: Jebi ga.

7. Denarja je dovolj. Natisniti je treba še denarja. Treba razdeliti tisto, kar imajo najbogatejši.

8. Privatizacija šolstva bi bil sistem, ki bi podjetjem omogočil, da od ljudi izvlečejo maksimalni dobiček.

9. Sistem je omogočil bogatim, da so obogateli, zato morajo vrniti sistemu, kar so koristili.

10. Če plačate sistemu nazaj, bo sistem še boljši in bo omogočal naslednjim generacijam, da bodo zaslužili.

11. Libertarianizem je pizdunski sistem. Moramo skrbeti drug za drugega. Moramo se paziti, na drug drugega.

12. Vlada mora skrbeti, da so ljudje čimbolj srečni. Če je zato treba odvzeti najbogatejšim, naj bo. Saj so tako bogati, da tega ne bodo niti opazili.

13. Logika!

Kako bi mu odgovorili?

Categories: Slovenija

Zdravstvo in trg

Tue, 14/10/2014 - 12:00

Kvaliteta zdravstva je najbolj odvisna od splošnega bogastva družbe in denarja, ki ga za zdravstvo lahko nameni in v drugi vrsti šele od sistema. Če odmislimo javno zdravje, katerega je mogoče varovati samo z določeno stopnjo omejevanja svobode in je nujno potrebna prisotnost države, pa je zdravljenje posameznikov mogoče urediti na dva skrajno različna načina: tržno ali državno.

Tržno zdravstvo: Iz stališča trga je zdravljenje samo storitev kot vsaka druga. Bolnik in zdravnik se dogovorita za vrsto storitve in ceno, če pride do dogovora, zdravnik opravi storitev, bolnik plača in transakcija je opravljena. Kupčija je vedno prostovoljna. Takšen sistem je najbolj učinkovit s stališča izrabe naravnih virov, časa, kapitala in znanja, ker:

  • Ponudba zdravljenja se uskladi s povpraševanjem.

  • Nenehna konkurenca med ponudniki skrbi, da so cene nizke in kvaliteta visoka.

  • Ni čakalnih vrst in pomanjkanja zdravnikov.

  • Ni stavk, kolektivnih pogodb, regulacije plač in cen, ker vse regulira trg.

  • Ni korupcije, ker ponudniki zaradi dobička sami skrbijo za minimalne stroške.

  • Država in politika se ne rabi vpletati, kar zmanjša državni aparat in davke.

Težava v tem idealnem sistemu pa je, da se bolniki brez denarja ne morejo zdraviti in lahko tudi umrejo. Zdravnikov ni mogoče prisiliti, da delajo brezplačno. Prav tako se ne sme prisiliti nekoga tretjega, da plača. Zdravljenje revnih se da rešiti samo na ta način: Ali ponudniki opravijo del storitev „pro bono“ ali dobavijo blago zastonj, ali pa denar za zdravljenje zberejo prostovoljne humanitarne organizacije od tretjih.

Takšen hladen in strogo tržen pogled na zdravstvo lahko izzove zgražanje. Če pri trgovanju z materialnimi dobrinami redko gre za življenje in smrt, pa pri zdravljenju včasih gre za smrtno bolne otroke, katerih starši nimajo denarja za plačilo storitev.

Nenehno ocenjevanje okoliščin bolnih posameznikov brez sredstev za zdravljenje je za ponudnike naporno in potrebno je veliko človekoljubja, da se storitve in blago dobavlja na svoje stroške. Prav tako je nenehno prosjačenje humanitarnih organizacij naporno. Zdravniki bi morali ob strokovnih dilemah sodelovati ali celo sami odločati, koga bodo zdravili na svoje stroške.

Zdravniki in ostali sodelujoči v zdravstvu in farmaciji so ljudje kot vsi ostali in nenehno sledijo svojim ciljem in motivom v iskanju sreče. Želijo zmanjšati svojo bolečino, maksimirati ugodje in za minimalno delo doseči čim večje plačilo. Kot vsa podjetja se želijo izogniti nenehni trdi konkurenčni tekmi in z državo sklenejo parcialni dogovor, ki ureja njihovo dejavnost. Politiko uspejo prepričati, da je njihova dejavnost preveč pomembno, da bi bila na trgu in si zagotovijo pokroviteljstvo države. Uvedejo državno zdravstvo.

Državno zdravstvo: Država vsem državljanom pobere zdravstveni davek in ga potem po nekem ključu in bolj ali manj pošten načinu razdeli ponudnikom. Za obračunavanje se porabi ogromno energije, vendar nenehno prihaja do pomanjkanj, viškov in kraj. Gre za podobno situacijo kot v totalitarnih sistemih s planskim gospodarstvom:

  • Nudijo se stvari, ki so pač na voljo.

  • Manjkajo stvari, ki po katerih se najbolj povprašuje.

  • Čakalne dobe po 600 dni so isto kot pomanjkanja v socializmu.

  • Velik aparat, ki nenehno regulira stroške, plače, cene ( ZZZS ima 1000 zaposlenih)

  • Zdravi se vse in z vsemi sredstvi, stare, na smrt bolne, neodgovorne.

  • Korupcija med zdravniki, farmacevti, gradbeniki.

Vse skupaj je velika veselica, kjer se ne ve kdo pije, kdo plača in koliko kaj stane. Zdravniki nimajo pojma, koliko stane operacija, koliko stane material, zdravila ter se s tem sploh ne ukvarjajo. Zdravniki ne računajo, ali se nad neko starejšo osebo splača opraviti neko storitev, ali ne. Zdravnikov to ne zanima in opravijo vse storitve. Na denar se ne gleda, kar pomeni, da se denarja in sredstva trošijo neučinkovito, kar je za družbo kot celoto slabo.

Zdravniki in direktorji, ki so ambiciozni, si izračunajo metodo, po kateri imajo največjo plačo, razporejajo se na dežurstva, in si uredijo plače 10.000 € in več. Podrejeni to vidijo in se maščujejo sistemu tako, da sami zmečkajo provizijo pri kakem dobavitelju. Iz državne vreče brez dna lahko vsak krade, in ker ne vidi okradenega, tudi ne čuti moralnih posledic svojega dejanja. Tehnično osebje vidi, da kradejo direktorji, kradejo zdravniki in še sami uredijo kako tehnično nabavo ali gradnjo tako, da sami kaj ukradejo. V vsesplošnem plenjenju še komaj lahko govorimo o solidarnosti in morali. V ljudeh odmre občutek za moralo in sram.

Državno zdravstvo ekonomsko gledano je gotovo dražji in manj učinkovit sistem od tržnega. Ker siromaši celotno družbo, bi izgube, ki jih povzroča družbi, gotovo zadostovale za zdravljenje revnih. Sočutje, solidarnost, tovarištvo, dobrodelnost, plemenitost, pa so vrednote, ki se v tržnem sistemu okrepijo.

Categories: Slovenija

Striženje

Tue, 14/10/2014 - 12:00

Kdor si želi kruh služiti s striženjem in urejanjem pričesk, lahko poišče delo v kakem frizerskem salonu, ali pa odpre svoj lasten frizerski salon. Vendar mora v drugem primeru dobiti obrtno dovoljenje - licenco, pogoj pa je, da mora imeti končano srednjo frizersko šolo, mora pa imeti tudi tri leta delovnih izkušenj. Da je vse to potrebno, obstajata vsaj dve teoriji.

A: Regulacijo so predlagali potrošniki. Ker frizerske storitve niso bile regulirane in je lahko odprl frizerski salon vsak, ki je želel zaslužiti, so brezposelni množično odpirali frizerske salone. Državljani bili deležni slabih storitev in država je bila polna ljudi z grdimi pričeskami. Ženske z grdimi pričeskami so drle na policijske postaje in sodišča ter vlagale tožbe in odškodninske zahtevke proti pravnim in fizičnim osebam zaradi poslovne goljufije ali celo napada na svoj ugled. Ljudje so bili obupani in so se obrnili na državo. Država se je odzvala na pobudo državljanov in sprejela nujne ukrepe za končanje anarhije. Po temeljiti javni razpravi je predlagala in sprejela zakonsko ureditev, ki vsaj za silo regulirala trg striženja in lahko prebivalci sedaj svobodno izbirajo med frizerskimi lokali in v vseh dobijo kvalitetno storitev, ne pa tole.

B: Regulacijo so predlagali frizerji: Frizerji so opazili, da se za ta poklic odloča vse več mladih in manj mladih in da svoje storitve ponujajo vedno ceneje. Nekdo konča gimnazijo, druge službe ne dobi in hoče postati frizer. Na hitro se nauči barvanja, fenanja, navijanja, striženja in že ponuja svoje storitve po polovični ceni. Stari frizerji so opazili, da je danes že vsak lahko frizer in odžira delo tistim, ki so frizerji že desetletja in imajo bogate izkušnje. Trg se je sesul in so ulice polne frizerskih salonov in ker je cena striženja padla iz 10 € na 5 € in manj, je treba nekaj ukreniti. Po vzoru nemških cehovskih mest iz srednjega veka ustanovijo obrtno zbornico in državi predlagajo, da se uvede zakonske omejitve za opravljanje tega poklica. S tem se omeji nelojalna konkurenca in občanom zagotovi kvalitetne frizerske storitve na celotnem ozemlju države. Predlaga se tudi, da se uvede minimalna cena striženja 15 €, ker edino to omogoča frizerjem pokrivanje vseh stroškov in človeka dostojno življenje. Država se odzove na pobude iz gospodarstva in sprejeme ustrezne ukrepe.

Categories: Slovenija